 |
|||
Iz Istre odpeljane slike na razstavi in v knjigi Trst, Piran – V tržaškem mestnem muzeju Revoltella bodo danes zvečer slovesno odprli dolgo napovedovano razstavo umetniških del, ki so jih tik pred začetkom druge svetovne vojne načrtno odpeljali iz istrskih krajev. Razstavo z naslovom Histria – restavrirana dela od Paola Veneziana do Tiepola so večkrat napovedali in jo prestavili, zdaj bo za javnost uradno odprta od 23. junija do 6. januarja prihodnje leto. Hkrati pa danes dopoldne v piranski občinski palači Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije predstavlja knjigo V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana, ki je odgovor slovenske stroke na kulturni izziv (in politično provokacijo) v Trstu. Knjiga je seštevek razprav, dokumentov in arhivskih podatkov, s katerimi želijo umetnostni zgodovinarji in poznavalci utemeljiti zahtevo, da bi morale italijanske oblasti odnesena dela vrniti lastnikom. Na fotografiji: Slika Vittora Carpaccia: Slavnostni prihod beneškega podestata Sebastijana Contarinija v Koper 1517, olje, platno, 205 x 154 cm. Odneseno iz Pokrajinskega muzeja Koper. Več na 9. strani. B. Š. V Italiji gluhi za vračanje Trijezična izdaja knjige V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana Frančiškani bi morali za vrnitev svojih umetnin plačati carino Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije in območni enoti v Piranu so danes dopoldne, tik pred odprtjem dolgo napovedovane in prelagane razstave iz Istre odpeljanih umetnin v Revoltellovem muzeju v Trstu, izdali knjigo oz. katalog V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana. Prav tako je nujno, da so besedila natisnjena v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku, saj prispevkov slovenskih strokovnjakov o tej temi v Italiji nočejo objavljati niti strokovne revije. Knjiga V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana ima štiri dele. Prva dva je po večletnem ukvarjanju s to po več plateh zahtevno problematiko podpisala Sonja Ana Hoyer, razpravo Prizadevanje oblasti za vrnitev v Italiji ostale kulturne dediščine je prispeval Salvator Žitko, Neva Štembergar pa je pripravila likovno prilogo z objavo nevrnjenih umetnin, dokumentov ali potrdil o njihovem umiku oziroma odvzemu in posnetkov okolja, od koder so bile odnesene. Sonja Ana Hoyer se v prvi razpravi, po kateri je delo tudi naslovljeno, vrnitve odnesenih umetnin in vzpostavitve prvotnega stanja loteva na podlagi dokumentov in zapisnikov spomeniškovarstvene službe Slovenije, podatkov z razstave in tiskovne konference leta 2002 v Rimu in isto leto Riminiju, stikov in pogovorov z italijanskimi kustosi in konservatorji, primerjavo različnih seznamov spomeniškovarstvenih služb ter zapisnikov in dokumentov v muzejih in arhivih, pa tudi ogleda in popisa v Mantovi hranjenih slik iz samostana in cerkve sv. Ane v Kopru. Marsikje se je bilo mogoče opreti na dnevnik ravnatelja videmskega muzeja Carla Somede de Marca, ki ga je pisal v letih 1940-45 in 25. maja 1945 zapisal, da si želi dočakati dan, ko bodo umetniška dela, katerih usodo je spremljal med vojno, v imenu miru in svobode brez zadržkov vrnjena na izvorno mesto. Hoyerjeva je ugotovila več neujemanj z zgodovinskimi dejstvi in manipulacij, med drugim to, da slike niso bile odpeljane kot vojni plen, niti niso za njihovo premestitev na varno poskrbeli istrski meščani, temveč sta njihov umik predpisovala dva italijanska zakona, sprejeta leta 1939 in 1940. Zbiranje, ki ga je vodil spomeniškovarstveni nadzornik Fausto Franco z Nadzorništva v Trstu, je potekalo dva tedna v juniju 1940. Zaboje z umetninami so najprej spravili v Passarianu v Furlaniji, po nemški zasedbi leta 1943 pa so jih preselili bolj daleč v Italijo, nekatera dela pa so tudi vrnili. Med povojnimi prizadevanji za vrnitev so se dogajali tudi takšni nesmisli, kot ta, da bi morali frančiškani za vrnitev slik iz samostana sv. Ane, ki so že prispele iz Benetk na mejo, na zahtevo zvezne carinske uprave plačati carino. Ker je niso, so ti predmeti ostali v Benetkah. Večinoma isti viri so Sonji Ani Hoyer omogočili napisati tudi drugi prispevek, Seznam iz Kopra, Izole in Pirana umaknjenih umetnin. Po natančno določenih merilih se je na seznamu znašlo sedemindevetdeset umetnin, vendar avtorica zapiše, da še ni dokončen in vsebuje predvsem umetnine, ki imajo znano dokumentacijo o izvoru, umiku s prvotnih krajev, njihovih hraniščih v Italiji in še kakšen podatek. Salvator Žitko v svoji razpravi, kot je zapisal urednik Jože Hočevar, »prvič podatkovno natančneje prikazuje pravna prizadevanja bivših jugoslovanskih in slovenskih oblasti, da bi bile odtujene kulturne dobrine vrnjene v njihove domače kraje, upoštevajoč zgodovinske okoliščine …« Milan Vogel Umetnine – ujetnice političnih interesov Včeraj so v Trstu odprli razstavo odpeljanih slovenskih umetnin, v Piranu pa so pozvali, naj jih vrnejo Piran, Trst – Nobenega dvoma ni, čigavih je 97 umetniških del, ki so jih pred drugo svetovno vojno in med njo odnesli iz istrskih cerkva in muzejev. Zato tudi ne bi smelo biti dvomov, kje naj bi te umetnine dobile končno mesto. Večina je tudi prepričanih, da bodo umetnine, ki jih je zadržala italijanska država, nekoč vendarle vrnjene. Takšno je sporočilo s predstavitve knjige V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole, Pirana v dvorani Domenica Tintoretta piranske občinske palače. Prav v tej dvorani na izvirnem mestu visi Tintorettova slika Marija z mestnimi očeti, ena od redkih dragocenih podob, ki jih Italijani niso odnesli (najbrž zaradi velikosti.) V tržaškem mestnem muzeju Revoltella pa so odprli razstavo Histria - obnovljena dela od Paola Veneziana do Tiepola in predstavili 21 že prej restavriranih (ter javnosti predstavljenih) umetnin iz naše Istre. Odprtju sta prisostvovala tudi italijanski kulturni minister Rocco Buttiglione in umetnostni zgodovinar Vittorio Sgarbi, ki ima zasluge, da je umetnine spravil iz skritih depojev. Na piranski predstavitvi knjige, ki sta jo izdala Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran, in slovensko ministrstvo za kulturo, je piranska županja poudarila, da je Piran mesto kulture in da bi za takšna umetniška dela znali skrbeti. Knjigo, ki dokumentira kar največ podatkov o vzetih delih in prizadevanjih za njihovo vračilo, pa je označila kot nekakšno sporočilo ljudem dobre volje, da želijo v slovenskem delu Istre doseči dialog, ki je značilen za to okolje in tudi za sodobno Evropo, kjer ne bi smelo biti več mej za kulturne dobrine. Zgodovinar Salvator Žitko, eden od avtorjev knjige, ki je že več kot 30 let član mešanih komisij za vračilo zadržanih del, je v razpravi zapisal, da so se prizadevanja za vrnitev v Italijo odnesene kulturne dediščine začele takoj po drugi svetovni vojni. Še največji dogovor o vračanju umetnin je bil dosežen v času podpisa Osimskih sporazumov, ko se je za to vprašanje kar štirikrat sestala jugoslovansko-italijanska delegacija. Tedaj je bila Italija najbolj naklonjena razpravam o tem vprašanju. Ministrstvo za zunanje zadeve je v letih od 1999 do 2004 z več verbalnimi notami uradno predlagalo ustanovitev slovensko-italijanske komisije, ki naj bi proučila in uredila nerešna vprašanja, vendar doslej ta pobuda slovenske diplomacije na italijanski strani ni zbudila pripravljenosti, da bi konkretneje obravnavala vprašanje restitucije. Italijanska politika je očitno še vse preveč pod vplivom določenih krogov, ki umetniška dela jemljejo za doseganje svojih posebnih, političnih ciljev. Boris Šuligoj |
|||
|
|
|||
