|
|
|
|
Alcuni cenni sugli slavi nella parte austriaca dell'Istria (fino alla prima querra mondiale) Nekaj drobcev o slovanih v avstrijskem delu Istre (do prve svetovne vonje) Eva HOLZ Istituto di Storia "Milko Kos" del Centro di ricerche scientifiche dell'Accademia Slovena delle Scienze e delle Arti di Ljubljana / Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana |
|
| I Franchi portarono Slavi a colonizzare le zone disabitate dell'Istria. Ciň fu possibile in quanto tutti i terreni abbandonati erano considerati proprietŕ del re. Gli stessi coloni slavi entrarono in seguito nella protesta degli istriani, esaminata durante il Placito del Risano, attorno all'anno 804. Č difficile dire perň dove vivessero esattamente e quale fu in seguito il loro destino. I coloni del nord si stabilirono nella zona di Pinguente, quella provenienti da est s'insediarono in quella di Pisino. | V opustele predele Istre so Franki začeli naseljevati Slovane kot koloniste. To je bilo mogoče, ker so opustelo zemljo šteli za kraljevo last. Tako so ti slovanski kolonisti postali del pritožbe starega istrskega prebivalstva, ki so jo obravnavali na škofovskem zboru v Rižani okrog leta 804. Kje so bili naseljeni Slovani in kaj se je pozneje z njimi dogajalo, je težko ugotoviti. Kolonisti s severa so zasedli prostor Buzetščine, kolonisti z vzhoda pa Pazinščino. |
| Il fenomeno continuň nelle medesime forme anche nel medio evo. La successiva espansione dei contadini slavi verso le coste occidentali e meridionali dell'Istria, terminň fuori delle mura della cittŕ. Nell'undicesimo secolo l'espansione politica e dinastica condusse in Liburnia (la parte settentrionale del Quarnero) i marchesi della Carniola, i conti di Gorizia, i signori di Duino e i Walsee. Nel XV secolo il confine della Carniola si spostň in profonditŕ nell'Istria e nel Litorale croato. Le scorrerie turche causarono uno spopolamento di buona parte dell'Istria e anche la Contea di Pisino registrň una diminuzione della popolazione. | Podobno so se razvijali tudi kolonizacijski tokovi v srednjem veku. Kasnejše širjenje slovanskih kmetov proti zahodnim in južnim obalam Istre se je končalo ob obzidjih istrskih mest. Politična in dinastična ekspanzija je v 11. stoletju pripeljala v Liburnijo (severni del Kvarnerskega zaliva) kranjske krajišnike, sledili so jim goriški grofje, devinski gospodje in walseejevci. V 15. stoletju se je meja Kranjske pomaknila globoko v notranjost Istre in na hrvaško Primorje. Zaradi turških vpadov je bil v 15. stoletju opustošen dobršen del Istre in populacijski upad je doživela tudi Pazinska grofija. |
|
La situazione peggiorň ulteriormente con la guerra contro i Veneziani, ai primi del XV secolo, con la Contea di Pisino trasformata in campo di battaglia e occupata dagli imperiali nel 1509. I veneziani proseguirono perň sino al 1513 nei tentativi per riconquistare quelle zone. Nemmeno con la pace si giunse ad una chiara definizione dei confini. Cessate le ostilitŕ si cercň di favorire una crescita economica, ma apparve chiaro che serviva una nuova colonizzazione della contea. Essa ebbe inizio negli anni Settanta e, secondo il dr. Janez Šumrada, fu un successo. Nel 1508, infatti, in 22 localitŕ prese a campione vivevano 690 famiglie, 25 anni piů tardi il loro numero era salito a 820. |
Razmere je še poslabšala vojna z Benečani v začetku 16. stoletja, saj je pazinščina postala bojno polje, ki so ga cesarski vojaki sicer osvojili leta 1509, a so beneški vojaki vdirali na to ozemlje vse do leta 1513. Tudi po sklenjenem miru niso bile meje med beneško in avstrijsko Istro nikoli dokončno urejene. Ko je bilo sovražnosti enkrat konec in so se pričela prizadevanja za gospodarski dvig, se je pokazalo, da je potrebna nova kolonizacija Pazinske grofije. Ta kolonizacija se je začela v 70ih letih 16. stoletja. Po mnenju dr. Janeza Šumrade je delo uspelo, saj se je število 690 družin v 22 primerjanih krajih v letu 1508 v slabih 25 letih povzpelo na 820. |
| Agli inizi del Seicento l'Istria fu teatro della "guerra degli Uscocchi" (1615-1617), un altro scontro fra l'Impero e la repubblica di Venezia. Il centro dei combattimenti fu nel Friuli ma anche l'Istria patě gravi distruzioni. Dopo la guerra, il barone Janez Vajkard Valvasor descrisse la situazione in Istria. Non fece parola sul numero di abitanti, ma scrisse che nella parte austriaca della penisola vivevano due popolazioni. Una era costituita da fiumani dalmati o Liburni, che vivevano in Dalmazia o Liburnia, come ad esempio presso Bersezio, Laurana, Moschiena, Apriano, Castua e sulla costa. Parlavano il dalmatico, erano dediti alla caccia e alla pesca, eseguivano manufatti in legno per le barche. Commerciavano in frutta e castagne e coltivavano la vite. Cacciavano anche di frodo e non disdegnavano il furto. L'altra popolazione, sempre secondo Valvasor, era costituita dagli Istriani. Vivevano attorno a Pisino, in cittŕ, borghi e villaggi. Parlavano due lingue, l'istriano [istrorumeno?], simile al dalmatico e un pessimo italiano. Si occupavano in massima parte della coltivazione della vite e della produzione di vino e olio e esportavano nocciole. Valvasor riporta inoltre notizie di 11 parrocchie con i dati sui battesimi e i funerali. Nella maggior parte dei casi i primi erano piů numerosi dei secondi. Tutto ciň lasciava ben sperare per uno sviluppo demografico piů favorevole nel XVIII secolo. Un secolo caratterizzato da scontri di confine fra austriaci e veneziani. Gli incidenti erano frequenti, brutali e sanguinari. | V začetku 17. stoletja je Istro zajela "uskoška vojna" (1615-1617), še en obračun med avstrijskim cesarstvom in Beneško republiko. Težišče spopadov je bilo sicer v Furlaniji, vendar je bila tudi Istra dodobra opustošena. Baron Janez Vajkard Valvasor je opisoval avstrijsko Istro po uskoški vojni. O številu prebivalcev ni govoril, pač pa o tem, da živita v avstrijskem delu Istre dve vrsti prebivalcev. Eni so Rečani Dalmatinci ali Liburnijci, ki živijo v Dalmaciji ali Liburniji, kot n.pr. pri Brseču, Lovranu, Moščenicah, Veprincu, Kastvu in ob morju. Ti govorijo dalmatinski jezik, ukvarjajo pa se z lovom, ribolovom, izdelujejo lesene predmete za razne lesene dele na ladjah. So tudi trgovci z južnim sadjem in maroni, obdelujejo vinograde. So pa tudi krivolovci in se ne branijo tujega blaga, če se jim ravno ponuja. Istrani so po Valvasorjevem mnenju drugi prebivalci Istre. Živijo okrog Pazina v mestih, trgih ter okoliških vaseh. Govorijo dva jezika. Eden je istrščina, ki je podobna dalmatinskemu jeziku, drugi pa je slaba italijanščina. V glavnem se ukvarjajo z vinogradništvom, oljkarstvom, izvažajo lešnike. Pri opisu far se mu je posrečilo pridobiti podatke za 11 far, kjer je lahko objavil podatke o krstih in pogrebih. V večini primerov je bilo krstov več kot pogrebov. To je dajalo upanje za nekoliko ugodnejši populacijski razvoj Istre v 18. stoletju. Sicer pa je bilo to stoletje zaznamovano predvsem z obmejnimi spopadi med avstrijskimi in beneškimi podložniki. Spopadi so bili pogosti, zelo kruti in krvavi. |
| Verso la fine del secolo, le guerre napoleoniche portarono a cambiamenti anche in Istria (la caduta di Venezia) mentre agli inizi del secolo successivo furono creare le Province Illiriche (1809-1813). Dopo il crollo di Napoleone, l'impero austriaco occupň tutta l'Istria. Dopo alcuni cambiamenti di carattere amministrativo, nel 1825 nacque il "Circolo d'Istria", con sede a Pisino. | Ob koncu 18. stoletja so napoleonske vojne prinesle v Istro spremembe (propad Beneške republike), oblikovanje Ilirskih provinc v začetku 19. stoletja (1809-1813). Po propadu napoleonske Francije je avstrijsko cesarstvo zasedlo celotno Istro. Po nekaterih upravnih spremembah je bil leta 1825 ustanovljen upravni okraj "Istrska kresija", njeno glavno mesto pa je bil Pazin. |
| I fatti del 1848 interessarono anche la penisola. Ci furono i primi accenni del movimento nazionale slavo, contro le pressioni italiane e tedesche. Il 7 dicembre 1848 a Podgora fu accolta, ad esempio, una petizione degli sloveni, risultato di un movimento nazionale alquanto autonomo. Nel 1848 il giornale Novice riportň l'articolo "Istrijanski Slovenci med Teržaškim in Reškim morjem" (gli sloveni dell'Istria fra il mare di Trieste e quello di Fiume) nel quale il cappellano di Pedena, Andrej Zdešar descriveva le caratteristiche sociali, economiche, nazionali e linguistiche dell'Istria, esprimendo la convinzione che gli sloveni dell'interno conoscessero poco i loro connazionali istriani e gli Slavi. | Dogajanje v letu 1848 je zajelo tudi Istro. Začenjali so se prvi poskusi slovanskega narodnega gibanja proti italijanskemu in nemškemu pritisku. Tako je bila n.pr. 7. 12. 1848 v Podgori sprejeta peticija Slovencev, ki je bila rezultat dokaj samostojnega narodnega gibanja. V letu 1848 so Novice prinašale spis Istrijanski Slovenci med Teržaškim in Reškim morjem, v katerem je pičenski kaplan Andrej Zdešar popisoval socialne, gospodarske, narodnostne in jezikovne posebnosti Istre. Bil je prepričan, da Slovenci v notranjosti dežele vse premalo poznajo istrske Slovence in Slovane. |
| Un nuovo cambiamento amministrativo ci fu con il decreto imperiale del 26 febbraio 1861. L'Istria ebbe il diritto di eleggere la Dieta del marchesato, con sede a Parenzo. Nel 1868, infine, un altro decreto divise la regione in sei fra Capitanati e Giudizi distrettuali. |
Nova upravna sprememba v Istri je bila sprejeta s cesarskim odlokom 26. 2. 1861. Istra je dobila pravico izvolitve deželnega zbora, ki je zasedal v Poreču. Po cesarski naredbi iz leta 1868 so deželo razdelili na šest okrajnih glavarstev. |
| Simon Rutar nel suo libro "Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra" (La libera cittŕ di Trieste e la marca istriana) scrive che in Istria s'incontravano quattro popoli: gli italiani, che qui rappresentano le propaggini piů nord orientali del loro popolo, un numero irrisorio di funzionari tedeschi e la maggioranza della popolazione costituita da croati e sloveni. | Po mnenju Simona Rutarja, ki ga je predstavil v knjigi Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra (Ljubljana 1896), se v Istri srečujejo štirje narodi: Italijani, ki sežejo tu najdlje proti SV, neznatno število nemških uradnikov ter večina prebivalstva, ki jo sestavljajo Hrvatje in Slovenci. |
| Source: | |
|
This page is compliments of Marisa Ciceran Created: Tuesday, May 29,
2007; Updated:
Wednesday, July 11, 2007
|
|