Cubejska prigoda
Milan Lipovec

I

Menih, suh tako, da je bila njegova mrsavost celo za te siromasne kraje nekaj nenavadnega, je jezdil proti Kastvu. Potoval je v najvecji vrocini in v spremstvu roja obadov in muh in zlacnjene oslice, ki je komaj nosila svoje breme. Toda kutar je ni priganjal. "Dajmo no, v bozjem imenu..." Le to je rekel od casa do casa, ce se je mrha le prevec zamujala s hlastanjem po sopih osusene trave, ki se je prasila ob poti. "Dajmo no," je dejal in se zibal dalje na sivem hrbtiscu.

Glodal je krajec, odkosan od velikega ovsenega hlebca in dolbel sredico, ker skorji nikakor ni mogel do zivega. Ceprav je bil mlad, je zvecil ovsenjak, kakor brezzoba starica, ker mu je skorbut pobral zobe ze pred dobrim letom. Najlepse zobe v samostanu, se lahko rece; bil je najmlajsi v menisiji in prav zato, ker je bil najbolj pri moceh, so ga poslali na to nesrecno pot.

"Pojdite, brat Kristof, v imenu bozjem, in vas patron naj hodi z vami in vas varuje."

Toda brat Kristof svojemu patronu ni kdove kako zaupal in ni videl v njem kdove kako zanesljivega varuha. Ze doslej ga je puscal vse cesce brez hlebca in brez vrca in s srcem polnim bojazni. Tako polnim strahu, da ni bilo v njem prostora za nobeno drugo custvo. Kaj ne! Bili so nevarni casi, divji casi. Pravicni Bog je imel vedno v mocilu eno izmed palic, da je mogel kadarkoli izsibati gresnost iz svojih nepokornih ovcic, ki so se pasle tod okrog, bi se reklo na tej, kakor na oni strani Cicarije. Ce ni bilo Turkov, jim je poslal kobilice in ni dolgo tega, ko je ljudi davila crna Gospodova dekla, za katero je bolje, da se ne jemlje v besedo.

Najbolj pa se je bilo popotnemu cloveku bati tolovajev. Ne zaradi tistih nekaj bozjakov, ki mu jih je bil opat stisnil v roko ob odhodu. (Varcujte s penezi, brat Kristof, varcujte. Hranite se in prenocujte pri dobrih ljudeh in samo v najvecji stiski odprite prgisce.) O, tudi soldi so imeli svojo vrednost, in se kaksno vrednost so imeli ti peklenski denarji! Toda bolj kakor zanje se je brat Kristof tresel za svojo kozo. Slisal je bil, kako se ti hudodelci ne boje ne Boga ne kuge; kako da ravnajo z zenskami, o tem je bilo moc le razmisljati, nikakor pa ne govoriti. Se posebno veselje pa da imajo s posvecenci in naj bo nuna ali menih. Do golega ga bojda slecejo in vzemo mu kuto in pokrivalo in prav nic jim ni mar, ce ostane v kapuci tudi glava.

Brat Kristof se je splaseno ogledal, kakor da so mu razbojniki ze za petami; ostanek skorje je naglo vtaknil v malhasto rasevino, zdrknil je z oslice, in med pretiranim dvizanjem, ki se ni prav nic ujemalo z dotlejsnjo lagodnostjo, je hitel sopsti: "O, ti devica, o presveta devica, le kaj se zamujam..." Tako je stokal, vtem ko je nategoval povodec in vlekel oslico za sabo. Klical pa je na pomoc najzaljso priprosnjico poreskega samostana blazeno Hemo, ki je skromno zdela v najbolj mracni nisi opatijske cerkve. Bila je izobljena iz enega samega kosa in s taksno popolnostjo, da so bili vsi bratje klavzure nekoliko zagledani vanjo.

Vendar se zdaj ni utegnil kaj dlje zamujati s to otrocjo zablodo, mudilo se je, pa tudi strah mu tega ni dopuscal. Prav tedaj se je Ucka umaknila s poti in razkrila morje, ves Kvarner z daljnimi otoki, prav tako kakor mu je bil dopovedoval opat; takoj zatem pa se je pojavilo razpotje, natanko tako spet, kakor mu ga je bil cubejski zupnik zacrtal z opaljeno glovnjo na izlizani skrli pred cerkvenim pragom. Brata Kristofa je obsla razigranost, zakaj na gricu se je ze kazalo sivo obzidje in do njega je imel le se nekaj strme poti. Objel je oslico kakor svojo drago, potem je izvlekel iz bisage sandale in se obul.

Ko se je brat Kristof pojavil na vzdiznem mostu, se je sonce zgubljalo v meglenem mrcu, ki se je zgostil nad morjem. To niti ni bilo vec sonce, temvec razlocno vidno ognjeno kolo in njegova krvava luc ni obetala nic dobrega. Ce se bo zdajle potocilo v morje, preden bo priklical strazarje in se pomenil z njimi, potem bi mogel brat Kristof njegovo zlovescnost ze v kratkem obcutiti na svoji kozi.. Kajti po soncnem zahodu tudi samcat clovek ni mogel upati, da bi ga spustili v utrdbo.

Brat Kristof je odvedel oslico k figovemu grmu in jo privezal. Rekel ji je nekaj prijaznega in nameraval mosko stopiti do okovanih vrat, ko se je tam odprla loputa za okroglo lino, tako da se je skoznjo lahko nekdo zadrl:

"Kdo si?"

"Hvaljen bodi Jezus Kristus!"

"To nam lahko pove vsak razbojnik!"

"Nisem razbojnik..."

"Potepuh?"

"Nisem potepuh..."

"Ogleduh, torej!"

"Za Kriscevo voljo, saj vidite, v cigavem imenu prihajam. Bozji sluzabnik sem in prinasam vazno sporocilo priorju kastavskega samostana."

"Kugo prinasas!"

"Zdrav sem, Bog mi je prica!"

Kje je ze bila kuga! Kak mesec je ze nihce ni vec jemal v besedo; v dezeli je sedaj bila lakota - ta pa vprasuje cloveka o kugi! Ni bilo vecjih templjev, kakor taksnile pripaljeni grajski polezuhi in smrduhi, ki so plemeniti gospodi pomagali sesati podloznisko kri. Sodrga, ki se je nobena doba ne more znebiti, pa ti psuje posteno duso, ubogega fratra z razbojnikom. Smrad po zganju, ki je vel skozi lino, je spravil brata Kristofa v sveto jezo, tako da je brez premisleka pokazal svojo razkacenost.

"Pri prici mi poklici koga iz samostana!"

Teh nekaj besed je siknil brat Kristof skozi gole dlesni s tako preracunano pocasnostjo, da je strazarja obsla mrscavica. Drzal se je okovane robace in stal za plohastimi vrati, ki niso popustila ne Turkom ne piratom, pa ga je kljub temu obsel nejasen strah, ker clovek nikdar ne ve, pri cem je, ko ima opravka z bogomolcem. Se pred nocjo se ga lahko poloti ujed ali pa te ze jutri pahnejo v jeco, zakaj nihce ne more vedeti, kdo se skriva pod tisto rjavo rasevino.

Za vrati se je zbrala gruca: strazarji, staresina, kljucar in se kdo.

"Imas brasno zase in krmo za zival?"

Brat Kristof se je oddahnil. Jasno je bilo, da je vprasanje, ki je padlo skozi lino, bolj opravicilo kakor zahteva. Se bolj samozavestno je zaklical:

"To ni vasa stvar! Za to bo skrbela prostija in se kdo drug. Vi z menoj in mojo zivaljo ne boste imeli skode!"

Cakati je moral se dobrsen cas, da so se v trdnjavskih vratih odprle manjse duri; skoznje je potem vkorakal s svojo oslico za varno zidovje z velikim olajsanjem; nekako tako, se mu je zdelo, kakor pred stoletji Nazarenec v Jeruzalem, akoravno nekam manj slovesno.

Obdali so ga mrki ljudje in smrad izparkov in iztrebkov, ki se je zgoscal za vsemi obzidji tistih casov in ki ga je lahko pregnala le najbolj strupena zmrzal. Ta cas pa je bila pomlad in v dezelo je prihajala vrocina...

Tako je brat Kristof pripotoval v Kastav. Nosil je s seboj vazno sporocilo, s katerim je sel kastavske prostije ze naslednje jutro odjezdil proti severu. Poslanica je govorila o tem, da bo se to leto poslan na kanonsko vizitacijo Kranjske patriarhov vikar, in da bo ta najbrz Valaresso, koprski skof Jakob. Bilo je torej zelo verjetno, da se bo prevzviseni napotil tod in da bo njegov obisk namenjen tudi Kastvu.

Cerkveni ocetje so znali ceniti vazne vesti in se tem bolj taksna opozorila; spadala so v vzajemnost, ki so jo morali vsi vestno spostovati. Kako naj bi se drugace pred vizitatorji pravocasno prikrila gnojnost, ki se je gomilila za obzidji in vrati in kako naj bi se potisala jeznorita glasnost tlacanskih butic, ki so zunaj obzidja pasle kugo, se rvale s Turkom in morale kljub vsemu sejati in nazeti desetino ne le za cesarske ali dozeve podrepnike, temvec tudi za sluzabnike bozje! Nihce torej ni bil bolj dobrodosel kakor gost z vazno novico.

Brat Kristof je svojo poglavitno nalogo opravil, cast bodi Bogu. Bil je sit in napit in v srediscu pozornosti, kakrsne doslej se ni bil delezen. Kaj ne! Prisel je z nasprotnega konca Histrie (kjer se je po njegovem zacenjal svet) in vse, kar je povedal, je bilo novo, zanimivo in vznemirljivo, zakaj dezela se je valjala v grehu, tisti pa, ki so bili zato postavljeni in od Boga poslani, da bi ljudi od greha odvracali, so dajali najslabse zglede.

"Kaj ne poveste, brat Kristof!"

Ja, ja, brat Kristof ni varceval s pretiravanjem resnice ne z dodatki lastnih domislekov, ko je spoznal, kako samostancem rastejo usesa ob taksnih pripovedbah. Sel je se dalje. Pravil je zgodbo o carovnici iz Tirsberga in z dvoumnimi podmenki prilival olja na ogenj.

"Baje so jo cisto slekli, preden so jo vrgli na grmado," je pravil. "In ce je moc verjeti fra Inocencu iz Rovinja, je bila zelo zastavna zenska. Fra Inocenc se je takrat vracal z romanja. Bil je nekje v Schwarzwaldu in na povratku je naletel na tisto seziganje.Bila je postavna zenska, krepka zenska..."

"Ali coprnica?"

Brat Kristof je prikimal.

Prior je majal z glavo. "Kaj ne," je rekel, "ce se je parila s hudicem..."

"To je tezko verjeti," je rekel glas iz gruce, zbrane okoli priorja.

Toda kaj vec samostanski sobrat ni utegnil povedati, ker se je vanj zazrlo zacudeno priorjevo oko. In glas nevere je poslusno utihnil, zakaj clovestvo je bilo ze takrat uravnano tako, da se ni dopuscal dvom o pravilnosti gledanja in ravnanja redkih vidcev; nacelo, ki je vodilo naglo naprej in ki se je - cast, komur cast - ustalilo in ohranilo ponekod vse do dandanes.

Pa o razvratu, ki se siri po Kranjskem, ali o tem tudi niso nic slisali?

"Nic, brat Kristof. Obzidani, kakor smo, ne zvemo kaj vec kakor to, kar vidimo. Kaksna jadra, tamle v Kvarneru... Vendar le redko zvemo, kam jadrajo. Odkar je nad nami Ravbar trzaski, tudi s temi nimamo stikov..." Priorju se je rahlo tresla glava, bilo mu je zal, da so tako nevedni. "Prav nic, brat Kristof."

"Patriarhov odposlanec gre na Kranjsko tudi zato, ker so se tamkaj razmnozili nekaksni skakaci in bicarji, ki jih je menda zaplodil sam satan..."

"Ne recite tega, brat Kristof!"

Prior je sklenil roke nad sodckom pred sabo in majal s tonzuro zdaj sem zdaj tja. Pa tudi drugi patri so se vznemirili. Tudi oni so zajemali sapo in z napetimi vratovi rotili brata Kristofa, naj vendar pojasni...

"Pripovedujte, brat Kristof, pripovedujte!..."

O, prav rad! Prav nic se mu ni poznalo, da nima zob. Res je nekam prenagosto susmelil, vendar se ni nihce nad tem zgledoval, zakaj pri obmorski duhovscini, vsaj tisti, ki je bila pod beneskim vplivom, vsemogocni Bog ni bil Deus qui nos in tantis periculis costitutos... temvec Deus qui nos in tantis periculis... in tako dalje, vse do qui vivis et regnas in secula seculorum!

Pripovedoval je torej, imel pa je se drugacen opravek - najti bi moral najprej nekega cloveka in potem se bo videlo. Povprasal je torej, ce poznajo Vincenca Kastavskega.

Menihi so se spogledali, kazali so nekam zvedave obraze, dokler se eden ni znasel.

"Ali slikarja?"

Slikarja! Ali ga poznajo?

"Kaj ne! To sta nasa dva,"je rekel prior. Ce ima brat Kristof v mislih slikarja, potem sta zanesljivo ta dva.

"Stari Vincenc in njegov sin, ki je tudi slikar. Kaj pa naj bi bil drugega!"

Brat Kristof je povedal, da se je bil na poti semkaj ustavil v Cubedu. Tako, vidite, bratje! Ali oni vedo, kje je Cubed? Ja, prior je vedel. Tudi drugi bratje so vedeli priblizno, kje je Cubed.

"Ustavil sem se torej tam in prenocil v cubejskem zupniscu, pri castitem plebanu Vrhovicu. To vam je vreden duhovnik, to lahko recem, ljubezniv gospod, ki se je zelo razveselil, ko je seznal, kam potujem. V Kastav, tja da vas nese! Tako, vidite, je vzkliknil in potem je dejal, da tu ni moc spregledati bozjega prsta..."

Tako so samostanci zvedeli, s kaksno mislijo se zamuja cubejski pleban.

Huduje se nad zanesenjaskimi pridigarji, ki so se iz frankovskih mark potepli po vseh krscanskih dezelah, in tako tudi v nase kraje. Ali Kastavci tudi o teh nic ne vedo? "Naj bo no, v imenu bozjem," je dejal brat Kristof zacudeno, zakaj taksne nevednosti se ni bil srecal.

"Menda so jih zaplodili husiti ali kaj naj bi clovek rekel, kajti prav nic jim ni mar ne Boga ne hudica." Brat Kristof se je prekrizal po segi Latincev in povedal, da se teh zmedencev niti kuga ne loti. "Oznanjajo konec sveta," je rekel, "sirijo razuzdanost in begajo ljudi. Tudi katerega od duhovnikov so zapeljali. Toda Benetke se ne salijo, nekaj teh nasilnikov so polovili in jih poslali na galeje."

"Kirie eleison," je rekel prior, da ne bi rekel "tem je odzvonilo."

"Kaj pa drugega," je rekel brat Kristof. "Toda enega izmed teh je zaneslo tudi v cubejsko duhovnijo. Pleban Vrhovic se je hudoval. Menda mu je onecastil podruznicno cerkev v neki vasi. Cerkev so mi zasvinjali, je pravil in se srdil."

"Bilo jih je vec, potemtakem?"

"Ne da bi vedel. Pleban je bil razkacen in ni bilo lahko slediti njegovim mislim. Toda mene je gostil..."

"Bolj kakor vizitatorja," se je posalil prior.

"Bolj kakor tega, ce se bo ravno oglasil tamkaj. Zdaj hoce pleban onecejeno cerkev prebeliti in preslikati in potem, pravi, bi jo nemara tudi na novo posvetili. Bil je ves iz sebe..."

"Kaj ne!" je rekel prior. "Nemara je bil slisal za nase slikarje. In tako..."

"Ja, slisal je bil zanje in me pri vseh svetnikih rotil, naj mojstra pregovorim, da bi se podal v Cubed. Ni vedel, da jih je vec.

Brat Kristof se je za hip zamislil, potem je dejal, da bi ga moral vsekakor privesti.

Bratje niso vedeli nic dolocnega, kako je ta cas s slikarjema.

"Ponajvec sta zdoma," je rekel prior. "Vcasih manjkata po cele mesece, kakor cujem. Vendar bomo pozvedeli." Brat Kristof naj se na to zanese. Nocoj naj se dodobra odpocije, jutri pa se bo pozvedelo.

In pri tem je ostalo. Pronicljivi prior je spoznal, da bi se brat Kristof za nobeno ceno ne zelel vracati sam po nevarni poti, brat Kristof pa tudi ni bil tako zamujen, da bi ne cutil trpkosti v priorjevih besedah, ko se je govorilo o slikarjih.

Bili so oholi, vselej malce nacejeni in taki necistovalci, da nobeno zensce ni bilo varno pred njimi.

Kjerkoli so se pojavili s svojimi kisti, kredami in gobami, so babcem natikali rogove, kajti upali so si privzdigniti prav vsako krilo, pa naj je bilo tisto, kar so iskali, skrito v kmeckih ali se tako gosposkih gubah. Ne strahu ne sramu niso poznali. Prebili so po cerkvah dlje kakor katerikoli kristjan, pa so se obnasali tam tako nespostljivo, kakor da se mudijo v hlevu.

Taksno priblizno je bilo priorjevo mnenje in od tod je izvirala njegova slaba volja nad vsem, kar je bilo v zvezi z godci in slikarji. Toda hotel je gostu vsekakor ustreci, zakaj brat Kristof je napravil samostancem veliko uslugo, bili so mu dolzni dosti hvaleznosti, zato prior ni varceval s prizadevnostjo.

Poslal je enega izmed bratov po mojstra Vincenta. Toda stari Vincent je bil zdoma. Nic se ni vedelo, kdaj se bo vrnil, mladega pa, Ivana, tega ni bilo moc priporocati. Bil je se slabsa zel kot stariha. Ali bratu Kristofu je bil mladi Kastavec povseci, bil je krepak in vesele volje in bi si boljsega spremljevalca ne mogel zeleti.

"Ce se ni tako spreten in vesc kakor oce..." brat Kristof bi ga bil pripravljen zagovarjati, toda prior je sklenil roke in nagnil glavo.

"O, kajpadane," je rekel in dvignil obrvi. "Se vecji umetnik bi lahko bil kakor oce, se vecji. Le da tega svojega talenta ne bo izkoriscal zgolj v slavo in cast tistemu, ki ga je z njim obdaroval..."

Prior je pomilovalno zganil z glavo, vtaknil roke v rokave in pustil mlada cloveka, da se seznanita in dogovorita za pot.

II

Cubejski zupnik je bil mocno razocaran, ko mu je brat Kristof namesto starega resnega mojstra privedel to mlado zivince.

Sicer mu je bil brat Kristof nekaj namignil pred odhodom v Porec. Preden se je odpravil proti domu s svojo oslico, mu je bil na stiri oci povedal, da sin ni prav nic slabsi od oceta Vincenta, ampak da ga celo prekasa v vescini. Tako da so mu zagotavljali menihi v Kastvu. In tem menda le gre vera.

Toda zupnik je imel svoja leta in svoje izkusnje in je prav zaradi tega imel svetega Tomaza dokaj bolj v casteh kakor druge apostole, ki so zanesli prilicno zmedo med vernike prav zaradi svoje zanesenosti.

Kasneje pa, in do tega je prislo ze naslednji vecer, se mu je nezaupanje po malem sprevrglo v pravo vzhicenje nad mladim Kastavcem in njegovo rocnostjo. In ne toliko zato, ker sta nacela ze drugi bokal. Zupnik si je upal tudi sam in brez vsake skode nositi taksno mero in je to tudi cesto storil, torej ne zaradi tistega poldrugega bokala, pac pa si je bilo treba tega sina pasjega ogledati, s cim vse mu je bil poslikal mizo med tistim besedovanjem. Govorila sta kajpak o tem, kako naj bi se cerkev ozaljsala; govorila sta o Bogu in Mariji pa tudi o hudicu in njegovi materi.

"In ce smo ze pri vragu," je rekel Kastavec, "potem bi si ga bilo treba ogledati." Vstal je in stopil do kamnitega ognjisca, ki je bilo najvecje v Cubedu, prav tako kakor prostor, v katerem se je nahajalo. Opalil je na ognju koruzno glavicnico in na veliki mizi s tem ogorkom narisal vso zlodejevo familijo.

Ja, Ivan iz Kastva je bil vesela natura, ceprav je prekanjenost prikrival za resnimi potezami. Na ta nacin sta po vecerih pila, razvrscala svetnisko mnostvo ter izbirala take, ki bi bili vredni vedriti v hrastoveljskem hramu.

"Tale hram svete Trojice bo nekega dne kmalu premalo prostoren za vse, kar nameravate znesti vanj," je rekel cubejski zupnik, ki je prisel na oglede. Previdno se je prestopal, ker so bile deske in kosi lesenih gred nametani vse krizem po cerkvenih tleh. "In tudi pod mi boste pokvarili!"

Sicer so bila ilovnata tla suha in dobro uteptana, toda prisekani robovi tramov so jih tu in tam le naceli.

Johan Kastavski, kakor mu je bil zrekel cubejski zupnik, se je trudil s postavljanjem odra. Zamujal se je s tem ze nekaj dni, ceprav mu je dal zupnik v pomoc dva domacina. Bila pa sta prav takih let kakor Johan Kastavski in bilo je le malo upanja, da bi jih karkoli zresnilo; tudi zupnikova navzocnost ne. Poleg tega so imeli v sencnem hladu za cerkvijo skrito buco crnine, ki ni drzala dosti manj kot osem bokalov - pri moji veri, da ne - je racunal zupnik, kajti tudi za tisto buco je bil zvedel.

Toda delo v cerkvi se je pokazalo dokaj bolj zamudno kot nacrti ob polnem vrcu. Seveda, zidovje je bilo treba najprej obmetati in prebeliti, potem osusiti in dodobra izgladiti. Bilo je se dosti priprav in drugacnega dela, preden je nastala na steni prva lisa. Odkar se je bil zaplel v to zadevo, je zupnik ze dvakrat prihodil iz Cubeda semkaj, da bi bil prica prvi barvni podobi, ki jo bo slikar pricaral na belez.

Nameraval je sodelovati pri tem s primerno besedo in bozjim blagoslovom. Toda videti je bilo, da je tudi danes prisel zastonj. Sklenil je torej, da se bo s slikarjem resneje pomenil pa je zato narocil, naj se pod noc odpravi v Cubed.

"Oglasi se, Johan, v zupniscu se oglasi, da se pomeniva," je zaklical.

Brisal si je pot, ki mu je srbece drsel po tolstem licu, vzdihnil je zaradi truda in nevolje, ko pa je Kastavec namesto odgovora pricel pozvizgavati (v hisi bozji! Ce tega ne bo Bog...), ko je pricel torej pozvizgavati, ne da bi se dal motiti pri svojem delu, se je zupnik raje obrnil in sel. Spustil se je po gricu in se ustavil v vasi pri kljucarju, ki tudi ni imel slabega vina in za odpocitek hladno vezo, to se lahko rece.

Prav tako se lahko rece, da je cubejski zupnik veliko razmisljal. Pac zato, ker je imel na voljo cas in okolje. Ta hip, ce se vzame, je bil preprican, da se oni trije poturcenci, ki so ostali v cerkvi, muzajo za njim, zakaj bili so drug drugega vredni. Morda bodo se kaj postorili do mraka, nemara bodo. Se bolj verjetno pa je, da so se ze spravili v senco za cerkev in se tam nacejajo. Kockajo in se nacejajo...

"Jaz pa naj jih placujem!"

Vendar se zupnik ni nikdar ocitno razhudil, bojec se, da bi mu Kastavec pobegnil. Pri takemle vetrnjaku se je bilo vedno bati, da pobere tiste svoje bisage in jo odkuri. Ti se pa potem goni za njim in poskusaj izterjati solde, ki si mu jih dal vnaprej.

"Precastiti," je rekel domacin, ki je poznal zupnikove tezave, "ne smeli bi mu dajati soldov vnaprej. Le zakaj so to storili?"

"Ker bi mi bil prav tako pobegnil, da mu jih nisem dal!"

Zupnik je vzdihnil, pil, si brisal potno celo in potihem poprosil Boga za pomoc. In dobri Bog se je z veseljem vmesal v to zapletenost. Ze pod vecer mu je prisepnil primerno resitev. Zupnik je namrec na povratku v Cubed srecal Savrinko, eno tistih, ki je Cubejcem znala pogledati se globlje v lonec kakor njihov spovednik...

Srecala sta se torej dva, ki bi si imela marsikaj povedati, ko bi bil zupnik le malce bolj zgovoren. Toda ta je znal samo poslusati, in ker je bil tak, je Savrinka komaj zajemala sapo.

Na ta nacin je gospod zupnik seznal (med drugim kakopak, med drugim), da se njegov slikar povaljava s tisto radozivo benesko kobilo...

"S kom!?"

Zupnik je planil z vprasanjem tako nasilno, da je Savrinki zaprlo sapo, tem bolj pa ji je odprlo oci spoznanje, da bo le res, kar se je susljalo po Cubedu za priprtimi durmi, da se namrec tudi njihov zupnik cestokrat zatece k Santini. Pa tudi h kateri drugi, saj je bil se krepak babec! Pred leti so se srenjski licemerci zaradi tega obrnili celo na skofijo v Kopru. Vse pa se je potisnilo, ker jim je skof na tozbo odvrnil, da mu je sicer zal, ali da proti tej grehoti tudi skofija nima leka, ker njeni duhovni pac niso skopljeni.

Le tega si Savrinka ni mogla kar tam in pri prici pojasniti: kaj je castitega gospoda tako segrelo - ljubosumje ali to, da mu je Santino uvrstila med zivali.

Toda otem ta hip ni utegnila razmisljati, kajti gospod zupnik se je obrnil in sel s svojo jezo po kolovozu s tako naglico, da hvaljenemu Jezusu niti odgovora ni privoscil.

Tako sta torej sla vsaksebi cubejski zupnik in stara Savrinka, tako sta se razsla, vsak s svojim mascevalnim nacrtom: gospod zupnik, kako bo privil tisto - prav pravi Savrinka - benesko kobilo, ki je pripravljena razkoraciti se pred vsakim prihajacem; Savrinka pa, s kaksnimi besedami in gibi bo najbolj prepricljivo izoblikovala pred sosesko radoznalostjo podobo razjarjenega zupnika...

III

Vobrambnem zidu za cubejsko cerkvijo je bila siroka lina in se sirsa vdolbina s kamnito klopjo. Tu je zupnik cesto posedal, zaradi hladu, ki je vel iz zidine, pa tudi videti je bilo kaj - od tod pa vse tja do kranjske meje.

Hladil se je in razmisljal o tezavah, ki so prisle nadenj, odkar se je pricel ukvarjati s to nepokorno in nespostljivo mislijo o nevrednih predstojnikih. S to nesrecno nakano z okostnjaki, ki ne prizanasajo ne cesarju ne mesarju, ne grofu ne skofu. Kazno pa je bilo, da Bogu niso bili kdove kako vsec zupnikovi mascevalni naklepi, zakaj na pot mu je poslal stevilne zapreke.

Ze takoj spocetka, ce se vzame, sta si prisla navzkriz s slikarjem. Johan Kastavski mu je priporocal vse drugacno slikarijo: kolo srece, denimo, pa svetniske prikazni. Toda zupnik je ostal pri svojem. Na vsak nacin je hotel imeti procesijo mrtvakov, potem ko je bil slisal, kako se je to obneslo v frankovskih dezelah. Ko pa je seznal, da se najdejo taki mojstri ze na Kranjskem in celo v Istri, je razmisljal samo o tem, kako bi enega teh zvabil v Cubed. Slikar je bil sedaj tu, namesto da bi delal, pa je popival in se gonil.

Zupnik se je potil. To bo draga prevzetnost, si je dejal, draga muhavost, ne glede na bozjo zamero.

Potem ko se je zvecerilo, je prisel slikar in zupnik se ga je lotil brez odlasanja. Vprasal ga je, ce se je tudi v Bermu tako obotavljal.

"Ali si se tudi tam tako obiral in upiral?"

Johan se je smejal. "Prav nic ne" je rekel. "Toda v Bermu sva bila v dveh in vtem ko je eden slikal..."

Zupnik je vzdihnil, hotel je nekaj povedati; nameraval je reci, da je drugi prejkone popival. Pa tudi brez tega je bilo slikarju ocitno, kam meri.

"Oce ni take sorte," je rekel. "Ce dela, dela! Ce pije, pije. Tudi po dva tedna se ne strezni, ce ima denar. Toda tisto delo v Bermu sva koncala do jeseni. Tudi vaso cerkev bi bilo treba preslikati in poslikati do jeseni. Pozimi ni cas za taksno delo."

Johan iz Kastva torej ni mogel delati cudezev, pa naj je imel opravka s se tako poboznimi pojavami in na se tako svetem kraju.

"Brez pomocnikov," je rekel slikar, "brez teh bi si nihce ne upal naslikati tiste procesije do jeseni. Tudi moj oce ne."

"Dal sem ti pomocnike," je rekel zupnik. "Pa se koga ti lahko posljem. Ali nimas pri sebi tistih dveh juncev?"

"Prav pravite, gospod zupnik. O, to sta zelo vredna fanta, kakor ustvarjena za to, ko je treba vzdigniti dvesto funtov tezko jerto, ali... Kdo mi bo zgal, varil in mesal barve? To mi povejte..."

"Dobro," je rekel zupnik. "potem se bo pac delo nekoliko zavleklo. Naj se torej zavlece..."

"Vse tja do svecnice, menim."

"Cez zimo, pravis?"

"Cez zimo." je rekel slikar.

Navsezadnje bi to ne bilo nic posebnega. Slikar bi se cez zimo grel pri Santini in si pripravil vse potrebno za svoj posel. Stroski, seveda, ti bi zelo narasli, toda te bi tako in tako poravnala skofijska blagajna, kar je prav in pravicno. Da pa bi slikar ne podvomil o zdravi pameti cubejskega zupnika, se bo treba z njim pomeniti nekoliko bolj zaupno. In je pricel.

Najprej je Johanu iz Kastva povedal, da se je v letu Gospodovem 1488, ki je bilo predlansko navsezadnje, zatekla v hrastoveljski bozji hram koprska gosposka.

"Da bos vedel, duhovska in posvetna gospoda..."

"Ali pred Turki?"

Zupnik je zbral tistih nekaj gub na licu v hudomusno spako in se oprijel vrca. Pil je pocasi in s poboznostjo, ki mu je presla v navado ob vsakodnevnem povzdigovanju, vtem ko se je pri Kastavcu veliko jabolko v suhem grlu komaj utegnilo dovolj naglo umikati obilnim pozirkom.

"Turki, sinko, le redko zaidejo v Hrastovlje. Ljudje jih tamkaj le malo pomnijo. privihrali so nazadnje pred stirinajstimi... cakaj no, petnajstimi leti v Cubed, toda v Hrastovljah niso imeli kaj iskati."

"Slisal sem v vasi, da so se tamkaj skrivali, clovek bi menil, da pred razbojniki ali pred Turki."

"V Kopru so bili pred temi dosti bolj varni," je rekel zupnik.

Slikar je gledal zacudeno.

"Torej so bezali pred kugo?"

"Pred kugo, sinko, pred kugo!"

"Zakaj so se potemtakem obzidali? Ce niso bezali pred Turki ne pred razbojniki, zakaj so se potem ogradili?"

"Za vsak primer pac, kajti zbrane so bile dragocene glave. In ko pride kuga v dezelo, je vsak clovek lahko nevaren, pa naj bo Turek ali kristjan. Tudi okuzen kristjan je lahko nevaren."

Zupnik je pripovedoval o predlanskem poletju. "Na dan svete Ane sta prijezdila iz Kopra prevzviseni in kapitan. Skof je pripeljal s seboj nekaj posvecencev in nekaj nun. Kapitan pa je prisel s celo majhno vojsko, bi se reklo. Z druzino in vojaki, toda dokaj teh se je moralo vrniti v Koper, ker tudi za zidom ni bilo prostora zanje. Od teh, ki so se vracali se je zvedelo, da mori kuga po Ogrskem in ze tudi ponekod na Kranjskem."

"Tudi v Kastvu je bilo cuti o tem," je rekel slikar. "Tudi pri nas so bile molitve in zaobljube proti kugi."

"Tamkaj so se potem ugnezdili," je rekel zupnik. "Vhod so zalozili in zastrazili, in ce se je na vidiku pojavil clovek, so ga ze na daljavo opozarjali, naj gre svojo pot. Ljudje iz vasi so pripovedovali, da so z dimom odganjali kugo, v resnici pa so cvrli in pekli..."

"Pomocnika sta mi pripovedovala tudi drugacne stvari," je rekel Kastavec. "Pravila sta..."

"Vsake vrste govorice se sirijo o tistih dneh, toda vsemu ne gre vera," je dejal zupnik. "Prisel sem na misel, da bi cerkvico prenovili. In nemara tudi znova posvetili, zakaj nesnago, ki je ostala za gospodo, so tlacani kidali skoraj teden dni."

Ali slikar zdaj razume, zakaj ga je bil dal poklicati iz Kastva? Ali...

Johan Kastavski je slonel na mizi nepremicno zagledan v gospoda zupnika, toda z mislijo je bil drugod. Kaj ne bi bil razumel! Obljubil pa ni nic!

Kljub temu je naneslo, da se je Kastavec ze cez nekaj dni z vso prizadevnostjo lotil slikanja. Kakor da ima le se teden dni zivljenja in da mora v tem tednu svoje delo na vsak nacin dovrsiti, prav tako se ga je lotil. In kaj ne!

Potem, ko se je bil pomenil s slikarjem, je precastiti poklical v zupnisce Santino in jo spovedal. Kar tam pred velikim ognjiscem jo je spovedal. Rekel ji je da bo imela casa dovolj moziti se tudi v peklu, tam pac, kamor spada, in s katerimkoli vragom. Zdaj pa naj se nekoliko oddahne. Zupnik je spravil desnico za hrbet, od levice pa je dvignil dva preteca prsta. "Ce se Kastavec pojutrisnjem ne bo spravil na delo..." je pomolcal nekoliko... "bos lahko povezala culo. Prihajacka si in pohujsljivka, pa se kaj drugega mi je bilo sporoceno..."

Lani, le kak dan pred tistim nesrecnim pozarom, ki je skoraj unicil polovico vasi, so jo videli ponoci jezditi na kozlu. Bojda se je tudi parila z njim...

Ne recite tega, se je sicer upiral zupnik, toda jezikov ni mogel zavezati. Kajpada, s tem, ki navsezadnje ni nihce drug nego sam bognasvaruj in bo pravcati cudez, ce ne bo ze v kratkem samodruga.

Toda zupnik ni prisel s tem na dan. Ne le zato, ker ni verjel cencam, temvec zaradi tega, ker je bila Santina ze tako na moc prestrasena. Padla je na kolena in prosece tozila.

"Le kaj naj storim?" je sprasevala obupano.

"Nic!" je rekel zupnik. "Kastavca mi spravi na pravo pot! Slikati naj pricne, mrhovinar!"

Ko je postalo ocitno, da zenska pamet ne bo nasla odresujoce misli, se je zupnik sklonil k Santini in jo dvignil. Pospremil jo je do vrat, in da bi prikril zadrego nad presmelo besedo, je nekam nasajeno zarentacil, naj stisne kolena.

"Ja, ja, Santina" je rekel in zaloputnil vrata. Potem je sklenil roke in sel po svojih opravkih: "... ut ab imminentibus pecatorum nostrorum periculis... te liberante salvari..."

Poslej sta se slikar in cubejski zupnik videvala malone vsak dan in v dolgih pomenkih vnaprej zaljsala notranjscino hrastoveljskega hrama s podobami, porojenimi iz domisljije, ki se je hranila z istrsko borgonjo. Pa tudi delo poslej ni vec zastajalo.

IV

Gospod zupnik in Johan iz Kastva sta bila ze drugi dan z doma. Odpotovala sta v Koper, zakaj vse je kazalo, da se bo treba - kakor je dejal zupnik - da se bo treba posluziti skofijske skrabce. Skof ju je sprejel ze takoj naslednji dan, kajti ce je slo za denar, ni zaupal nobenemu izmed svojih podrepnikov in se je najraje pogajal sam. Milostno ju je sprejel, drzal pa se je tako cemerno in nezaupljivo, kakor da jima pravi: sporazumela sta se falota. Na koncu koncev pa je le moral pristati na stroske, ki sta jih dolocila zupnik in slikar. In se z dokajsnjo naglico je pristal nanje, ker je zupnik dal razlocno razumeti v razgovoru, da je po tistih kuznih tednih uboga cerkvica bolj podobna ovcji staji kakor svetiscu.

"Da ne govorim o oskrumbah..." je sklenil roke zupnik in hotel nadaljevati, toda prevzviseni je ze dosegel zvonilce na klecalniku, da je s srebrnim glaskom prekinilo zupnikove morebiti celo bogokletne namige in da je hkrati priklicalo rdecelicnega kaplana. Ki je vstopil in se poklonil in dobil narocilo, naj gospodu zupniku iz Cubeda skofijska blagajna izplaca predujem za slikarije in popravila podruznicne cerkve v Hrastovljah.

Zupnik in slikar sta bila vzhicena nad uspehom, dosezenim s taksno lahkoto. Ustavila sta se v gosposkem gostiscu ob glavnih mestnih vratih, ki so ga oskrbovali samostanci. Ustavila sta se torej tam in nekam cez mero zalila z borgonjo debeloglavo ribo; za zupnika vsekakor nekoliko cez mero. Ali, kdo ne bi bil vesel, ce se lahko brezskrbno napoti domov iz mesta s polno mosnjo in skofovim blagoslovom.

"Nic ne skrbite, gospod plevan,"je ponavljal slikar spotoma. "Vi samo lepo pocivajte..." Bil je mlad in je mosko koracil ob velikem sivcu, na katerem je sedel zupnik in od casa do casa zakinkal.

Prisla sta na gric prasna, zlacnjena in utrujena, vendar vesele volje. In zdaj, ko sta se dodobra okrepcala ob zupnikovem ognjiscu in pri zupnikovi mizi, sta besedovanje nadaljevala tam, kjer se je po poti pretrgalo. Poleg utujenosti pa ju je zdaj zmagovala se sitost in zalitost, tako da besede niso bile najbolj premisljene, zato pa so tem verneje tolmacile njune misli.

Vprasanje stroskov je bilo torej urejeno. Zelo dobro urejeno, se lahko rece. Prevzviseni bo imel cerkvico poslikano do zadnje pedi, "vi pa, gospod plevan, boste imeli svoj krizev pot..." Tako je momljal slikar.

Zupnik je dvignil dva prsta in glavo, slikarja je gledal izpod resastih vek in zlogoval besede.

"Naslikal nam bos se tisto okostnjakarsko veselico ali pa pojdes iz Cubeda brez enega peneza. Tudi za angelsko milino in svetnisko poboznost jih ne bom trosil, denarjev! Gresnikom je treba posvetiti na cisto drugacen nacin. Bozji hram so spremenili v kevder pregrehe, in ce jih bo kuga znova pripodila semkaj, naj imajo pred ocmi, quia pulvis sunt et in pulverem reverterunt."

"Kdo oni?"

"Skofje in kapitani in prelatje in nune... in..." Zupnik je dvignil vrc in nagnil v sveti jezi.

Slikar se je cudil: "Gospod plevan, ali nune?"

"Molci in pij!" je zarentacil zupnik in s svojim zadrzanjem pokazal, da takemu zelencu ni moc vsega zaupati.

"Molci in pij," je rekel in razodel Kastavcu se svoje zadnje razmisljanje. Vprasal ga je, ali bi bilo mogoce upodobiti prevzvisenega s tistimi njegovimi izbuljenimi ocmi... in z mitro, seveda. "Ali bi bilo to mogoce?"

"Z brado, pravite, in z mitro? Taksnega torej, da bi mu bil podoben?"

Ha, kako se je segrel, gospod zupnik. "Tako, tako," je pohitel, "tako da bi bil razpoznaven... Ali bi?"

"Na vsak nacin bi si ga moral se enkrat ogledati. Toda semkaj prevzviseni menda ne bo hodil..."

Tako je Johan Kastavski spravljal zupnika v slabo voljo.

Navsezadnje si je skofa lahko vsak vernik ogledal v cerkvi; ob vseh vecjih praznikih je maseval v koprski stolnici. Domenila sta se torej, da bi morebiti se enkrat potovala tjakaj; kdaj, to se bo se videlo.

Dokaj resneje sta se sporekla ob ustvarjenju cloveka. Zaradi Adama Johan Kastavski ni delal tezav, za Evo pa je hotel imeti ziv predlozek... golo zensce ali nekaj takega! V cerkvi!

Zupnika je zaneslo, tako da je zajecala tezka hrastova klop. Rekel je, da bi bilo najbolj modro, ko bi ga dal izobciti.

"Ce bos slikal prevzvisenega na daljavo, tudi z Evo ne bos imel neprilik. Da se nisi videl razgaljene zenske, tega ne bos pravil!"

"Nisem gospod zupnik. Le kdo naj si upa gresiti pri luci! In tako... Ali ste jo vi ze videli?"

Zupnik je vstal od mize nekam bolj naglo kot je bila njegova navada in pokazal s tem, da je cebrnjanja in pirovanja za nocoj dovolj. Poslovimo se torej, ce se je treba posloviti. Johan Kastavski je sel proti vratom tako mosko, kakor da sta se pojila z medico, vtem ko so se zupniku mrgodili posineli sobci, ker mu jih je bila pijaca le nekam prevec napela. Drzal se je togo ob vogalu ocrnele mize in rahlo nihal kakor zvonik njegove cerkve v zimski vihri.

"Lahko noc, torej," je rekel slikar, zupnik pa je odvrnil, da na vekomaj amen.

Naj se se pove, da bi bil slikar nemara le dosegel, da bi se ustreglo njegovi nespodobni zelji, ko bi bilo moc najti primerno prikazen. Toda dogajalo se je to v casih in krajih, ko bi potegnil prej vola v zvonik kakor nago Savrinko pred cerkvenega slikarja. Kljub temu se je Kastavcu cudez z Adamovim rebrom le obnesel.

"Sicer babse ni narejeno ravno po bozjem hotenju," je dejal zupnik, "toda kot prvi primerek bi se nekam slo, ko bi ne imelo tistega ok sredi trupa."

"Kaksnega ok, pri vranicu!"

Slikar se je razpalil, zakaj sodbe nevednezev pri svojem opravku ni bil voljan prenasati. Toda zupnik se je poslovil. Zasejal je zrno slabe volje in sel. Le to je se rekel, da se mu tista popkasta rec pri Evi ne vidi potrebna. "Prav nepotrebna, si mislim, ce je ze bila narejena iz Adamovega rebra..."

Na cerkvenem pragu pa se je obrnil in zavpil tja proti oltarju, ce ima namen zvecer skociti v Cubed.

"Ali se bos nocoj oglasil?"

"Oglasil, oglasil!"

Tako je bilo cuti izza oltarcka. In ceprav so bile besede uzaljene in nekam jeznorite, jih je bil zupnik vesel: navadil se je bil na razboritega nepridiprava in zaupnega zaveznika pri svojih nakanah, navadil na prijetne vecere, ki sta jih prebila na vrtu (ko bi le tistih prekletih komarjev ne bilo) pri kraci in bokalu, resetajoc svet s tako razlicnih pogledov; pa tudi na zadircno razglasenost pri oblikovanju podob, preden sta se zedinila, da se ji taki, tako obleceni, obuti in pokriti dovoli vstop v hrastoveljski hram. Na vse to se je bil navadil in mu je bilo zal, da bo zdaj zdaj te zivosti konec.

Kajti prisel je dan, ko se je zanesljivo pokazalo, da Johanu Kastavskemu ne bo treba prebiti zime v Cubedu. Ko se je po prvih svetniskih glavah pricela mnoziti druzba poslejsnjih prebivalcev tega svetega doma, se je tako zamotal v vrtinec te bratovscine, da ni mogel ne misliti vec ne delati kaj drugega. In tako je bila cerkvica okoli svete Marjete tako polna svetniskih ocakov, posvetnjakov in mrtvakov, tako polna, kakor je dejal farman - "da se sam nimas vec prostora v njej!"

Johan Kastavski se je torej pricel pripravljati na pot. Malone pol leta je bil zdoma, vsak cas bodo tu prvi mrazovi, cas bi torej bil, da se vrne domov.

"Cel teden se ze motam tod okrog brez vsake potrebe," tako je rekel neke sobote. "Cas bi ze bil, da se odpravim..."

Cerkev je bila poslikana in z delom sta bila zadovoljna; on in plevan sta bila z vsemi tistimi zgodbami, cudezi in podobami in prikaznimi in barvami povsem zadovoljna. Nasla sta tudi primeren prostor v bozjem hramu, kjer naj bi bili izpisani njuni imeni. "Za vse vecne case," je rekel zupnik, ker ni pomislil na Turke in morske razbojnike in na Franke in na Benecane in na patriarha...

"To pravite iz navade," je rekel slikar in se muzal nespostljivo. "Za vse vecne case, pravite..."

Seveda se mu je bilo zareklo, zupniku, vendar Kastavca to ni motilo, da se ne bi potrudil tudi z latinskim napisom. Na zupnikovo zeljo in z njegovimi navodili je storil tudi to, potem pa se je odpravil na pot.

Zupnik je dolgo gledal za odhajajocim. In ko se je slikar obrnil, je dvignil roko ter napravil kriz v zraku s tako sirokimi zamahi, da bi Johan ja ne prezrl dobrohotnega namena. Slikar se je odkril in zamahnil s pokrivalom, potem je skrenil s poti in se zgubil na zasenceni bliznjici.

Ni bilo videti, da bi se bil odkril iz velikega spostovanja do zupnikovega blagoslova, "temvec bolj iz presernosti," si je rekel zupnik, "iz presernosti. ker bo noc previsel pri Santini... Saj ga nese proti morju, capina, namesto da bi sel na vzhod."

V

Barke, ki so nosile blago za kastavsko obzidje in njegove pristave, tega blaga niso mogle razkladati v reskem pristanu. Odpluti so morale cez Recino do podtrsatskega gostisca; od ondod so potem stovorili bremena navkreber v trdnjavo po razvleceni poti s tovorno zivaljo, pa tudi na plecih po stolbastih bliznjicah. Po teh so hodili zaneslivejsi hlapci z vrednejso robo, zaupnimi sporocili, pisanji in listinami, namenjenimi gosposki. Vendar je naneslo, da se je med temi sporocili znaslo tudi pismo za Johana Kastavskega. Bilo je v zapecatenem sveznju, svezenj je bil naslovljen na kastavsko opatijo in tako se je ohranilo in naslo pravo pot. Toda to je trajalo. Glasilo pa se je...

Dragi, vredni mojster!

Prosim Boga, da bi te to pisanje doseglo, da bi te naslo zdravega in te ne bi tako potrlo, kakor je nevredno delo, o katerem ti bom v tem listu porocal, razzalostilo in zadelo mene, tvojega prijateljskega plevana, kakor si me rad nazival.

Prav v teh hladnih jesenskih dneh bo minilo drugo leto, kar sva proslavila zakljucek velikega, z umetelnostjo navdihnjenega opravila, ki ga je bil, lahko recem, vesel prav vsak, kdor se je v minulih dveh letih pobozno pomudil v hrastoveljski cerkvici. Vsak, pravim, razen nasega prevzvisenega gospoda in skofa Jakoba, ki je v mrtvaski procesiji prepoznal pod skofovsko mitro svoje oblicje, prav tako kakor ni mogel spregledati, kam je zamaknjeno njegovo oko, pa naj je bila ali ne v nunski obleki predstavljena prednica marijanskega klostra Terezija pl. Herlander. Mislim si, da je prav zategadelj prisel do nevredne odlocitve, ki mu je ne ta ne kasnejsi rod ne bo mogel steti v zasluznost.

Predsinocnjim mi je mlad duhovnik prinesel pisanje iz skofijske pisarne. Pisanje ukazuje, naj se notranjost cerkve v Hrastovljah prekrije z apnenim belezem od stropa do tal, da "se na ta nacin zatre izkrivljenost in pohujsljivost duha, ki ga je tujec zanesel v to skromno, dotlej tako pobozno svetisce. Akoprav je treba v slikovnih upodobitvah videti in priznati mojstrsko vescino in nedvomno umetnisko nadarjenost, je bilo to nagnjenje po sami hudobi speljano na krivo pot in s taksno drznostjo, da ji ni najti primere."

Kako naj bi ti , sinko, se naprej pisal o tem skofovem karanju. Pesti me in krivi, da sem dopustil, da se je v mojo faro vtihotapila krivoverska zel, ki se tako bohotno razrasca iz frankovskih in liburnijskih dezel in ki je tudi pri nas pohujsala ze marsikatero zupnijo. Pohujsuje se in zgleduje nad Evino nagoto, ki pa je manjsa pregreha - pravi pastir koprske duhovnije - mnogo manjsa pregreha, kakor je profanacija cerkva s smrtnim plesom, ki je plod luteranskih odpadnikov, prav tako kakor nerazbravni glagolski napisi, v katerih se se vedno skriva bogomilska verska izkrivljenost.

Slutim, kako ti bo hudo, dragi, mladi prijatelj. Zaradi tako velikega truda, ki si ga imel s tem delom in zaradi tolikega veselja, ki sva ga imela oba s tistim biblijskim bogastvom. Toda pomiriti se morava s trpko resnico, zakaj Bog ne dopusca, da bi se majhni prevzeli in skusali dajati nauke predstojnikom, ki jim jih je On dodelil.

Blagoslavljam te, sinko, in ti zelim pri mojstrskem delu vec srece v drugih dezelah! Cubejski plevan te ne bo zlepa pozabil.

Cubed, v letu Gospodovem 1492, na dan svetega Erazma.

Pretipkal Joze Hladnik aprila 1997.

Source: 

• Slovenska knjizevnost - Slovenski & Italiano

Main Menu

This page compliments of Marisa Ciceran

Created: Wednesday, November 07, 2000; Last Updated: Friday, August 10, 2007
Copyright © 1998 IstriaNet.org, USA