Istria on the Internet - Philately - Bank Notes and Coins

P12a 20 Tolarjev 1992l.

Size: 126 x 63 mm
Date of issue: January 15, 1992
Put in circulation: December 28, 1992

(click images to see enlargements)

The hand engraved portrait of the polymath Janez Vajkard Valvasor is the main motif on the front of the banknote. The profile silhouette filled up with microwriting completes the image. In the left hand area of the banknote the motif of a geodetic pair of compasses is printed by the intaglio method. The watermark bears the face of J. V. Valvasor.

On the back various segments of the map of Slovenia and the final vignette of two angels from J. V. Valvasor's book "The Glory of the Duchy of Carniola" are printed by the intaglio method. The left hand area of the banknote bears the inscription „Dulcis ex labore fructus".

Janez Vajkard Valvasor, nobleman and polymath, harbinger of the Slovenian Enlightenment. Valvasor studied the natural sciences at various European universities and gained his knowledge of military skills and tactics as an officer in the wars with the Ottoman Turks. His treatise on the karst phenomenon of the periodic Cerknica Lake aroused so much attention that he was made a member of the Royal Society in London. Concerned that foreigners did not know his region well enough, he undertook the presentation of Carniola - the main Slovenian-populated crownland of the Habsburg Empire - in words and pictures, installing a copperplate workshop at his Bogensperk Castle near Litija and publishing collections of his work. His most important work was the Glory of the Duchy of Carniola (1689: 15 volumes, 528 illustrations), a genuine encyclopedia of natural science, Slovenian customs and folklore, history, and topography that covered a large part of present-day Slovenia. His statue stands in Valvasor Square in front of the Natural History Museum in Ljubljana.

On the back various segments of the map of Slovenia and the final vignette of two angels (cherubs) from J. V. Valvasor's book "The Glory of the Duchy of Carniola" are printed by the intaglio method. The left hand area of the banknote bears the inscription „Dulcis ex labore fructus".

***

Zgornjo sliko lahko povečate s klikom nanjo!

Podrobnosti:

BARON JANEZ VAJKARD VALVASOR

Baron Janez Vajkard Valvasor (1641-1693), od leta 1687 član Kraljevskega društva v Londonu, je bil polihistor, natančneje zgodovinopisec, zemljepisec, etnograf, kartograf, naravoslovec in tehnik, nadalje zbiratelj, risar in založnik, ob tem pa še vojak in poveljnik. Valvasorjevi predniki izvirajo iz pokrajine Bergamo v severni Italiji. V nekdanji deželi Kranjski, osrednji pokrajini današnje Republike Slovenije, so se naselili v 16. stoletju. Njihov rodbinski grad je bil Medija pri Zagorju. Janez Vajkard je bil rojen leta 1641 v glavnem mestu Ljubljani, krstili so ga 28. maja. Tu se je na jezuitski gimnaziji tudi šolal, po takratnem plemiškem običaju pa si je izpopolnjeval znanje in nabiral življenjske izkušnje na potovanjih v tujini in v vojaski sluzbi. V letih 1663 in 1664 se je pod poveljstvom grofa Nikolaja Zrinjskega bojeval v Slavoniji proti Turkom, nato je potoval po Nemčiji, Angliji, Danski, Franciji, Španiji in Italiji, bil je na Nizozemskem, v Švici in celo v severni Afriki.

Po vrnitvi s potovanj se je poročil, si kupil pri Litiji gradove Bogenšperk, Črni potok in že takrat podrti Lichtenberg pod Bogenšperkom ter se posvetil študiju in raziskovanju domovine. Že od mladih nog se je namreč odlikoval po veliki raziskovalni vnemi, vsestranskem znanstvenem zanimanju in veliki ljubezni do domače zemlje. Iz spoznanja, pridobljenega na potovanjih, da njegovo domovino tujci malo ali sploh ne poznajo, se je rodila misel predstaviti svetu Kranjsko v sliki in besedi. Poleg Kranjske pa je Valvasor v nadaljnjem opisoval tudi Koroško in izdajal umetnostna poučno literarna dela. Pri izvedbi svojega načrta se je oprl na vzore v Nemčiji, zlasti na krog topografa evropskega slovesa Matevža Meriana, ki je bil Valvasorjev neposredni pobudnik in vzornik. Kmalu je spoznal, da brez bakroreznice in tiskarne za plošče svojih načrtov ne bo mogel uresničiti. Oviro je velikopotezno premagal tako, da je leta 1678 ustanovil na Bogenšperku lastno grafično podjetje, prvo te vrste na naših tleh. Da bi svoje znanstvene in založniške načrte lahko uresničil, je zbral knjižnico in dragoceno grafično zbirko. Zbral je še razne instrumente, starine in redkosti, tako da je postal grad Bogenšperk že pravi muzej. Seveda vsega dela, zlasti številnih ilustracij, Valvasor ni zmogel sam, zato je zbral okrog sebe risarje in bakrorezce, domačine in tuje mojstre. Glavni sodelavci so bili Andrej Trost, Janez Koch, Pavel Ritter-Vitezović, Matija Greischer, Peter Mungerstorff, Johannes Wiriex in Jernej Ramschussl. Pri zadnjih dveh knjižnih izdajah mu je kot urednik in pisec nekaterih besedil pomagal še v Nurnbergu živeči nemški pisatelj Erazem Francisci. Od leta 1679 do 1689 je Valvasor izdal oziroma napisal naslednja dela: Dominicae passionis icones, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, Topographia arcium Lambergianarum, Ovidii Metamorphoseos icones, Topographia Archiducatus Carinthiae modernae, Topographia Carinthiae Salisburgensis, Theatrum mortis humanae tripartitum, Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa, Die Ehre deß Hertzogthums Crain. V rokopisu je pripravil še dve naravoslovni razpravi: Lumen naturae in Flos physico-mathematicus, umetniško delo Satirični Ovidij - ta se niso ohranila - in grboslovni album Opus insignium armorumque z nad 2000 grbi.

Že ob pripravah na topografiji in pri raziskavah naravnih znamenitosti je prepotoval Kranjsko, Koroško in soseščino. Povsod je vztrajno spraševal, zapisoval, risal in meril, se vzpenjal na gore in spuščal v jame, gnan od raziskovalne vneme in veselja do naravnih znamenitosti. Pospešeno je študiral v arhivih, zlasti v arhivu deželnih stanov v Ljubljani. Ker je zato dosti bival v Ljubljani, si je tu leta 1681 tudi kupil hišo. Pri vsem delu je še vedno našel čas, da se je ukvarjal s tehničnimi načrti in izumi. Napravil je načrt za predor pod Ljubeljem na kranjsko-koroški deželni, danes slovenskoavstrijski državni meji, ki je bil nato zgrajen šele v našem času. Izumil je tudi nov način vlivanja kovinskih predmetov. Po njegovem načinu so vlili kip za Marijin steber, postavljen leta 1682 pred šentjakobsko cerkvijo v Ljubljani, ki sodi danes med najstarejše ljubljanske javne spomenike.

Študijsko in pisateljsko delo je prekinil le za tri mesece leta 1683, ko je prevzel poveljstvo nad deželno odpravo štiristo strelcev, ki so jih poslali na štajersko proti madžarskim upornikom in Turkom. Nato je spet zamenjal meč s peresom in nadaljeval s pripravami obeh zadnjih publikacij. Poleg tega je v letih 1684 in 1685 pozorno raziskoval nenavadne pojave na Cerkniškem jezeru. S temeljito razpravo o teh naravnih pojavih je postal leta 1687 član Kraljevskega društva v Londonu.

Leta 1688 je izšla pri Wolfgangu Moritzu Endterju v Nürnbergu

Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa. Dežela Koroška je postala bogatejša za edinstveno, zlasti glede na grafični del dragoceno delo. Vrh i

Sources: