Birma v v Istri leta 1947 zavzema pomembno mesto v
povojni zgodovini tržaško-koprske škofije ter v razvoju odnosov med
katoliško Cerkvijo in komunistično Jugoslavijo. Sveti sedež je poveril
tržaškemu slovenskemu duhovniku Jakobu Ukmarju nalogo, da avgusta istega
leta podeli zakrament sv. birme v slovenskih in hrvaških župnijah Istre,
ki so bile pod jugoslovansko upravo. Birma se je začela 17. avgusta. Dne
19. avgusta so se začeli vrstiti neredi in nasilja, ki so se ob
ravnodušnosti sil javnega reda stopnjevali vse do 24. avgusta, ko je v
Lanišću skupina nasilnežev vdrla v župnišče in tam ubila hrvaškega
duhovnika Mira Bulešića in težko ranila msgr. Jakoba Ukmarja. Župnik
Štefan Cek se je skril in se tako rešil pred najhujšim. Na procesu, ki je
potekal v Pazinu od 29. septembra do 2. oktobra 1947, je bila najstrožja
kazen (šest let) dosojena župniku Štefanu Ceku; obsojeni so bili tudi
župnikovi redarji in birmovalec msgr. Ukmar, nasilni napadalci pa na lažje
zaporne kazni. Krvavi epilog birme v Lanišću je tudi preprečil msgr.
Ukmarju, da bi s 15. septembrom, ko naj bi uradno začela veljati
razmejitev, prevzel apostolsko administraturo za tisti del tržaško-koprske
škofije, ki bi bil dodeljen Jugoslaviji.
Jasno je, da je bil proces v Pazinu političen in da je
po stalinističnem zgledu potekal povsem mimo ustaljenih pravnih norm in
jamstev. Akti s procesa so izginili neznano kam, tako da lahko o njegovem
poteku le sklepamo iz izjav časnikarjev in nekaterih prič. Domnevne izjave
Jakoba Ukmarja na procesu so bile po njegovi vrnitvi v Trst povod za spor
s škofom Antoniom Santinom. Le-ta ga je namreč obtožil, da ni dovolj jasno
preklical kritik na njegov račun, ki so mu jih pripisali časnikarji.
Razsodba pazinskega sodišča je bila le povzetek
interpretacije dogodka s strani jugoslovanskih komunističnih oblasti. Po
mnenju le-teh so nesrečo zakrivili sami duhovniki, in sicer Cek, ker naj
bi bil nekdanjim borcem prepovedal prevzeti vlogo botrov, Bulešić pa, ker
naj bi bil isto prepovedal prostovoljcem udarnih brigad, krivi pa naj bi
bili tudi vaščani, ki naj bi bili napadli "državljane, ko so le-ti
zahtevali pojasnila". Na podlagi arhivskega in spominskega gradiva je
mogoče to interpretacijo v celoti ovreči, ugotoviti pa je možno tudi to,
da Bulešića in Ceka nesreča ni prizadela po naključju. Med istrskimi
duhovniki sta bila glede razmerja do komunistične ideologije in oblasti
prav Bulešić in Cek, pa čeprav v narodnem pogledu vseskozi privrženca
Jugoslavije, zagovornika trše in načelnejše linije.
Poskusi oblasti, da bi krivdo prevalila na ramena
duhovščine, pa niso prepričali svetovne javnosti, ki je bila ogorčena. In
dejansko je sam dogodek pa tudi sledeči proces jugoslovanski oblasti prej
škodil kot koristil. Zato laniških in pazinskih dogodkov ni mogoče
objasniti z geostrateškimi ali drugimi realnimi političnimi interesi,
ampak v resnici skoraj izključno z ideološkimi razlogi.
Krvava birma v Istri ni bila osamljen incident, ampak
del širše strategije, ki se je v takšni ali drugačni obliki udejanjala na
vsem ozemlju SFR Jugoslavije. Doba največjega pritiska na Cerkev je bila
sicer med letoma 1948 in 1953, medtem ko je bil čas takoj po vojni
nekakšno prehodno obdobje. V Istri je trajalo to prehodno obdobje nekako
od 31. julija 1945 do 24. avgusta 1947. V tem času je v zameno za podporo
v prizadevanjih za ugodno razmejitev duhovščini uspelo doseči nekatere
manjše ugodnosti, toda z vidika oblasti je bil cilj te popustljivosti
predvsem namenjen mednarodni javnosti v vidiku sklepanja mirovne pogodbe
in določanja državne meje, saj je bila podpora duhovščine v tem procesu
izredno dragocena.
Uradno beograjsko stališče je večinoma zanikalo
kakršnokoli uresničevanje represije nad verskimi skupnostmi ali jo je
opravičevalo z medvojnim zadržanjem dela katoliške hierarhije in
duhovščine. V resnici pa je zlasti v prvih povojnih letih v odnosih med
Državo in Cerkvijo šlo za pravo zatiranje z izničenjem skoraj vseh oblik
vidne navzočnosti Cerkve v družbenem življenju. Policijski ukrepi proti
duhovnikom in katoliškim laikom so se vključevali v načrtno strategijo
ustrahovanja političnih nasprotnikov, med katere je oblast v luči
klasičnega marksizma-leninizma po sovjetskem zgledu prištevala v prvi
vrsti prav katoliško Cerkev.
Z idološkimi dejavniki pa so se na ozemlju Istre tudi v
povojnem času še prepletali nacionalni dejavniki. Le-ti so bili pravzaprav
začetni povod za nerede med avgustovsko birmo. Toda ironija je bila v tem,
da se je nasilje obrnilo proti domačim duhovnikom, ki se v Istri in na
Primorskem niso kompromitirali s fašizmom in nacizmom, ampak so se tudi
ves čas bojevali proti narodnemu zatiranju. Dogodki v Lanišću avgusta leta
1947 in naslednji mesec v Pazinu so zato pomenili hud udarec za celotno
katoliško skupnost, morda pa še najbolj za tiste, ki so za ceno trdih
pogajanj in mučnih kompromisov dosegli za krajevno Cerkev nekakšen modus
vivendi in gojili upanje, da bi komunistična oblast v Jugoslaviji v
razmerju do verskih skupnosti stopila na drugačno pot od tiste, ki jo je
že več desetletij udejanjala vodilna sila komunističnega bloka, Sovjetska
zveza.
Dogodki v Lanišću pa imajo danes za krščansko skupnost
v teh krajih tudi svoj verski pomen. V luči nauka cerkvenih očetov, po
katerem je "kri mučencev seme novih kristjanov" (Tertulijan), zavzemajo
tako Bulešić, Ukmar in Cek pomembno mesto v zgodovini koprske škofije in
naj bi bili tisti svetilniki, po katerih naj bi se po papeževem nauku
ozirali tudi kristjani našega časa in prostora.
